” Kadar je zaradi nevarne dejavnosti podana objektivna odgovornost, gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih delodajalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil.

Glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka je bil v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom gozdarja sekača. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval enega najpomembnejših varnostnih predpisov. Zaradi neizkušenosti in zato, ker je videl, da tudi izkušenejši delavci ravnajo enako, pa je to delno posledica neskrbnega ravnanja delodajalca. Čeprav je bilo ugotovljeno, da je ta sankcioniral nepravilno podiranje dreves, je obenem s premajhnim nadzorom tiho pristajal na nepravilno in zato hitrejše delo. Poleg že navedenih okoliščin je namreč pomembna tudi ugotovitev sodišča, da so bile norme in čas nastavljene tako, da je bila hkratna prisotnost sekača in traktorista otežena, tožniku in traktoristu pa je bilo izrecno rečeno, da se mudi, ker bodo drevesa v vegetaciji in je treba posekati pomlajence. Vse navedene okoliščine je Vrhovno sodišče upoštevalo in na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ v povezavi z drugim odstavkom 153. člena OZ odločilo, da je treba tožniku zaradi njegovega neskrbnega ravnanja prisoditi za 10% nižjo odškodnino.”

” Tožnik ni bil skrben do samega sebe. Skupaj z voznikom se je podal v nevarno avanturo, ki se je nato tudi tragično iztekla. Zavarovanec tožene stranke je pri tem prednjačil. Raven alkohola pri njem je bila že na mejnem prehodu 2,6 g/kg, v času nezgode celo prek 3 g/kg. Upravljal je z avtomobilom, ki je nevaren zato, ker se s svojo maso in ob večji hitrosti, ko gre nekaj narobe, lahko znajde s svojo gibalno količino v nepredvidljivem kavzalnem vrtincu. Ko pa je voznik opijanjen (kar je hkrati protipravno, krivdno ravnanje) v tej vzročni shemi rizike zgolj zvišuje. Bolj, ko je pijan, bolj jih zvišuje, bolj prevladujejo in kavzalni vrtinec je bolj in bolj smrtonosen. Tožnik je bil pri tem zviševanju rizika soudeležen ter je nanj pristajal.

Ker je šlo za njuno skupno pijančevanje, je mogoče po presoji Vrhovnega sodišča, oba vrednotna vzroka enakovredno umeriti na tehtnici. Glede na razloge v 47. točki te sodbe to narekuje, da bo ob pravilni uporabi 171. člena OZ tožnik upravičen do za polovico zmanjšane odškodnine ali povedano numerično, da znaša njegov soprispevek 50%.”

” Delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi za leta, ki sledijo letu, v katerem je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej za celotno obdobje priznanega delovnega razmerja, ki je kasneje prenehalo (v tem primeru s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi).”

” Ob tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede časa trajanja bivanja toženca v spornem objektu, in glede na naravo razmerja sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je med njima obstajalo trajno pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Tako pogodbeno razmerje se na podlagi 333. člena OZ lahko odpove, a ne ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevaje temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Pri presoji utemeljenosti oziroma učinkovitosti odpovedi torej ne gre prezreti uvodnih temeljnih načel obligacijskega prava, kot je na primer v reviziji izpostavljeno načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To sodoloča pojem neprimernega časa in od vsake stranke terja, da pri sklepanju pogodbenega razmerja s pravo mero in na ustrezen način upošteva tudi interese nasprotne stranke. Kot bi bilo nepravično, da lastnik nepremičnine ne bi nikakor mogel odpovedati pogodbenega razmerja, je lahko enako nepravična druga skrajnost, ko bi lastnik dovolil uporabo svoje nepremičnine drugi osebi “s figo v žepu”, z namenom, da bi ta investirala v nepremičnino, neposredno po vlaganjih pa bi odpovedal pogodbeno razmerje. Med tema krajiščema se nahaja vrsta vmesnih položajev, kamor sodi tudi obravnavani. Ni izključeno, da bi lahko nekatera kasnejša ravnanja strank (po sklenitvi dogovora) oziroma odnos med njima prestavili prvotno težišče razmerja, presojanega v luči načela vestnosti in poštenja.”

“Če je pes nevaren, mora njegov imetnik varstvo in nadzorstvo prilagoditi takim lastnostim psa in predvideti možne nevarne situacije, še posebej tiste, na katere kažejo pretekle izkušnje ali celo že pretekli škodni dogodki.

Tožnika kljub namestitvi opozorilne table in verigi, ki je segala 40 cm do mejne črte med dvoriščem in javno potjo, ob dejstvu, da sta vedela za agresivno naravo svojega psa ter da je bilo dvorišče odprto in z ničemer ločeno od poti, nista poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo nad svojim psom.”

“Osrednji očitek na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti, se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega (svojega) bivališča ni imela na razpolago. Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč.

Ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni podan, je Vrhovno sodišče presodilo, da toženka ni dedno nevredna.“

“Uveljavitev Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1).”

” Splet okoliščin, ki jih je sodišče druge stopnje presojalo le parcialno, kaže na to, da odločitev o ukinitvi delovnega mesta in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela. Vsaka od teh okoliščin zase in sama po sebi morda res ne vpliva na zakonitost odpovedi, povezane vse skupaj pa kažejo na navideznost razloga za odpoved.”

” Pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu. Pomembno je, ali je bila glede na intenzivnost zavez med delom in pogostost intervencij vpetost neformalnega dežurnega v delo ponoči, ob vikendih in praznikih, ko po izpovedi vseh prič količina in intenziteta dela ni bila enaka kot podnevi, takšna, da izraba odmora med delovnim časom ni bila mogoča.”

“Razveza zakonske zveze ni nujno pogoj za vložitev tožbe za vrnitev darila med zakoncema. V primerih, ko zakonec že vloži tožbo za razvezo zakonske zveze, kar kaže na nevzdržnost zakonske zveze (vsaj za tega zakonca), ni videti razumnega razloga, zakaj bi moral s tožbo za vrnitev darila čakati vse do pravnomočnosti odločbe o razvezi zakonske zveze. Posledica zahteve za razvezo zakonske zveze je izdaja odločbe o razvezi, nevzdržnost zakonske zveze pa ni več predmet kakšnega zahtevnega dokaznega postopka.”

” Kadar je zaradi nevarne dejavnosti podana objektivna odgovornost, gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih delodajalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil.

Glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka je bil v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom gozdarja sekača. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval enega najpomembnejših varnostnih predpisov. Zaradi neizkušenosti in zato, ker je videl, da tudi izkušenejši delavci ravnajo enako, pa je to delno posledica neskrbnega ravnanja delodajalca. Čeprav je bilo ugotovljeno, da je ta sankcioniral nepravilno podiranje dreves, je obenem s premajhnim nadzorom tiho pristajal na nepravilno in zato hitrejše delo. Poleg že navedenih okoliščin je namreč pomembna tudi ugotovitev sodišča, da so bile norme in čas nastavljene tako, da je bila hkratna prisotnost sekača in traktorista otežena, tožniku in traktoristu pa je bilo izrecno rečeno, da se mudi, ker bodo drevesa v vegetaciji in je treba posekati pomlajence. Vse navedene okoliščine je Vrhovno sodišče upoštevalo in na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ v povezavi z drugim odstavkom 153. člena OZ odločilo, da je treba tožniku zaradi njegovega neskrbnega ravnanja prisoditi za 10% nižjo odškodnino.”

” Tožnik ni bil skrben do samega sebe. Skupaj z voznikom se je podal v nevarno avanturo, ki se je nato tudi tragično iztekla. Zavarovanec tožene stranke je pri tem prednjačil. Raven alkohola pri njem je bila že na mejnem prehodu 2,6 g/kg, v času nezgode celo prek 3 g/kg. Upravljal je z avtomobilom, ki je nevaren zato, ker se s svojo maso in ob večji hitrosti, ko gre nekaj narobe, lahko znajde s svojo gibalno količino v nepredvidljivem kavzalnem vrtincu. Ko pa je voznik opijanjen (kar je hkrati protipravno, krivdno ravnanje) v tej vzročni shemi rizike zgolj zvišuje. Bolj, ko je pijan, bolj jih zvišuje, bolj prevladujejo in kavzalni vrtinec je bolj in bolj smrtonosen. Tožnik je bil pri tem zviševanju rizika soudeležen ter je nanj pristajal.

Ker je šlo za njuno skupno pijančevanje, je mogoče po presoji Vrhovnega sodišča, oba vrednotna vzroka enakovredno umeriti na tehtnici. Glede na razloge v 47. točki te sodbe to narekuje, da bo ob pravilni uporabi 171. člena OZ tožnik upravičen do za polovico zmanjšane odškodnine ali povedano numerično, da znaša njegov soprispevek 50%.”

” Delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi za leta, ki sledijo letu, v katerem je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej za celotno obdobje priznanega delovnega razmerja, ki je kasneje prenehalo (v tem primeru s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi).”

” Ob tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede časa trajanja bivanja toženca v spornem objektu, in glede na naravo razmerja sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je med njima obstajalo trajno pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Tako pogodbeno razmerje se na podlagi 333. člena OZ lahko odpove, a ne ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevaje temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Pri presoji utemeljenosti oziroma učinkovitosti odpovedi torej ne gre prezreti uvodnih temeljnih načel obligacijskega prava, kot je na primer v reviziji izpostavljeno načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To sodoloča pojem neprimernega časa in od vsake stranke terja, da pri sklepanju pogodbenega razmerja s pravo mero in na ustrezen način upošteva tudi interese nasprotne stranke. Kot bi bilo nepravično, da lastnik nepremičnine ne bi nikakor mogel odpovedati pogodbenega razmerja, je lahko enako nepravična druga skrajnost, ko bi lastnik dovolil uporabo svoje nepremičnine drugi osebi “s figo v žepu”, z namenom, da bi ta investirala v nepremičnino, neposredno po vlaganjih pa bi odpovedal pogodbeno razmerje. Med tema krajiščema se nahaja vrsta vmesnih položajev, kamor sodi tudi obravnavani. Ni izključeno, da bi lahko nekatera kasnejša ravnanja strank (po sklenitvi dogovora) oziroma odnos med njima prestavili prvotno težišče razmerja, presojanega v luči načela vestnosti in poštenja.”

“Če je pes nevaren, mora njegov imetnik varstvo in nadzorstvo prilagoditi takim lastnostim psa in predvideti možne nevarne situacije, še posebej tiste, na katere kažejo pretekle izkušnje ali celo že pretekli škodni dogodki.

Tožnika kljub namestitvi opozorilne table in verigi, ki je segala 40 cm do mejne črte med dvoriščem in javno potjo, ob dejstvu, da sta vedela za agresivno naravo svojega psa ter da je bilo dvorišče odprto in z ničemer ločeno od poti, nista poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo nad svojim psom.”

“Osrednji očitek na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti, se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega (svojega) bivališča ni imela na razpolago. Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč.

Ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni podan, je Vrhovno sodišče presodilo, da toženka ni dedno nevredna.“

“Uveljavitev Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1).”

” Splet okoliščin, ki jih je sodišče druge stopnje presojalo le parcialno, kaže na to, da odločitev o ukinitvi delovnega mesta in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela. Vsaka od teh okoliščin zase in sama po sebi morda res ne vpliva na zakonitost odpovedi, povezane vse skupaj pa kažejo na navideznost razloga za odpoved.”

” Pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu. Pomembno je, ali je bila glede na intenzivnost zavez med delom in pogostost intervencij vpetost neformalnega dežurnega v delo ponoči, ob vikendih in praznikih, ko po izpovedi vseh prič količina in intenziteta dela ni bila enaka kot podnevi, takšna, da izraba odmora med delovnim časom ni bila mogoča.”

“Razveza zakonske zveze ni nujno pogoj za vložitev tožbe za vrnitev darila med zakoncema. V primerih, ko zakonec že vloži tožbo za razvezo zakonske zveze, kar kaže na nevzdržnost zakonske zveze (vsaj za tega zakonca), ni videti razumnega razloga, zakaj bi moral s tožbo za vrnitev darila čakati vse do pravnomočnosti odločbe o razvezi zakonske zveze. Posledica zahteve za razvezo zakonske zveze je izdaja odločbe o razvezi, nevzdržnost zakonske zveze pa ni več predmet kakšnega zahtevnega dokaznega postopka.”

” Kadar je zaradi nevarne dejavnosti podana objektivna odgovornost, gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih delodajalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil.

Glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka je bil v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom gozdarja sekača. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval enega najpomembnejših varnostnih predpisov. Zaradi neizkušenosti in zato, ker je videl, da tudi izkušenejši delavci ravnajo enako, pa je to delno posledica neskrbnega ravnanja delodajalca. Čeprav je bilo ugotovljeno, da je ta sankcioniral nepravilno podiranje dreves, je obenem s premajhnim nadzorom tiho pristajal na nepravilno in zato hitrejše delo. Poleg že navedenih okoliščin je namreč pomembna tudi ugotovitev sodišča, da so bile norme in čas nastavljene tako, da je bila hkratna prisotnost sekača in traktorista otežena, tožniku in traktoristu pa je bilo izrecno rečeno, da se mudi, ker bodo drevesa v vegetaciji in je treba posekati pomlajence. Vse navedene okoliščine je Vrhovno sodišče upoštevalo in na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ v povezavi z drugim odstavkom 153. člena OZ odločilo, da je treba tožniku zaradi njegovega neskrbnega ravnanja prisoditi za 10% nižjo odškodnino.”

” Tožnik ni bil skrben do samega sebe. Skupaj z voznikom se je podal v nevarno avanturo, ki se je nato tudi tragično iztekla. Zavarovanec tožene stranke je pri tem prednjačil. Raven alkohola pri njem je bila že na mejnem prehodu 2,6 g/kg, v času nezgode celo prek 3 g/kg. Upravljal je z avtomobilom, ki je nevaren zato, ker se s svojo maso in ob večji hitrosti, ko gre nekaj narobe, lahko znajde s svojo gibalno količino v nepredvidljivem kavzalnem vrtincu. Ko pa je voznik opijanjen (kar je hkrati protipravno, krivdno ravnanje) v tej vzročni shemi rizike zgolj zvišuje. Bolj, ko je pijan, bolj jih zvišuje, bolj prevladujejo in kavzalni vrtinec je bolj in bolj smrtonosen. Tožnik je bil pri tem zviševanju rizika soudeležen ter je nanj pristajal.

Ker je šlo za njuno skupno pijančevanje, je mogoče po presoji Vrhovnega sodišča, oba vrednotna vzroka enakovredno umeriti na tehtnici. Glede na razloge v 47. točki te sodbe to narekuje, da bo ob pravilni uporabi 171. člena OZ tožnik upravičen do za polovico zmanjšane odškodnine ali povedano numerično, da znaša njegov soprispevek 50%.”

” Delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi za leta, ki sledijo letu, v katerem je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej za celotno obdobje priznanega delovnega razmerja, ki je kasneje prenehalo (v tem primeru s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi).”

” Ob tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede časa trajanja bivanja toženca v spornem objektu, in glede na naravo razmerja sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je med njima obstajalo trajno pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Tako pogodbeno razmerje se na podlagi 333. člena OZ lahko odpove, a ne ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevaje temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Pri presoji utemeljenosti oziroma učinkovitosti odpovedi torej ne gre prezreti uvodnih temeljnih načel obligacijskega prava, kot je na primer v reviziji izpostavljeno načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To sodoloča pojem neprimernega časa in od vsake stranke terja, da pri sklepanju pogodbenega razmerja s pravo mero in na ustrezen način upošteva tudi interese nasprotne stranke. Kot bi bilo nepravično, da lastnik nepremičnine ne bi nikakor mogel odpovedati pogodbenega razmerja, je lahko enako nepravična druga skrajnost, ko bi lastnik dovolil uporabo svoje nepremičnine drugi osebi “s figo v žepu”, z namenom, da bi ta investirala v nepremičnino, neposredno po vlaganjih pa bi odpovedal pogodbeno razmerje. Med tema krajiščema se nahaja vrsta vmesnih položajev, kamor sodi tudi obravnavani. Ni izključeno, da bi lahko nekatera kasnejša ravnanja strank (po sklenitvi dogovora) oziroma odnos med njima prestavili prvotno težišče razmerja, presojanega v luči načela vestnosti in poštenja.”

“Če je pes nevaren, mora njegov imetnik varstvo in nadzorstvo prilagoditi takim lastnostim psa in predvideti možne nevarne situacije, še posebej tiste, na katere kažejo pretekle izkušnje ali celo že pretekli škodni dogodki.

Tožnika kljub namestitvi opozorilne table in verigi, ki je segala 40 cm do mejne črte med dvoriščem in javno potjo, ob dejstvu, da sta vedela za agresivno naravo svojega psa ter da je bilo dvorišče odprto in z ničemer ločeno od poti, nista poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo nad svojim psom.”

“Osrednji očitek na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti, se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega (svojega) bivališča ni imela na razpolago. Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč.

Ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni podan, je Vrhovno sodišče presodilo, da toženka ni dedno nevredna.“

“Uveljavitev Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1).”

” Splet okoliščin, ki jih je sodišče druge stopnje presojalo le parcialno, kaže na to, da odločitev o ukinitvi delovnega mesta in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela. Vsaka od teh okoliščin zase in sama po sebi morda res ne vpliva na zakonitost odpovedi, povezane vse skupaj pa kažejo na navideznost razloga za odpoved.”

” Pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu. Pomembno je, ali je bila glede na intenzivnost zavez med delom in pogostost intervencij vpetost neformalnega dežurnega v delo ponoči, ob vikendih in praznikih, ko po izpovedi vseh prič količina in intenziteta dela ni bila enaka kot podnevi, takšna, da izraba odmora med delovnim časom ni bila mogoča.”

“Razveza zakonske zveze ni nujno pogoj za vložitev tožbe za vrnitev darila med zakoncema. V primerih, ko zakonec že vloži tožbo za razvezo zakonske zveze, kar kaže na nevzdržnost zakonske zveze (vsaj za tega zakonca), ni videti razumnega razloga, zakaj bi moral s tožbo za vrnitev darila čakati vse do pravnomočnosti odločbe o razvezi zakonske zveze. Posledica zahteve za razvezo zakonske zveze je izdaja odločbe o razvezi, nevzdržnost zakonske zveze pa ni več predmet kakšnega zahtevnega dokaznega postopka.”

” Kadar je zaradi nevarne dejavnosti podana objektivna odgovornost, gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih delodajalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil.

Glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka je bil v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom gozdarja sekača. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval enega najpomembnejših varnostnih predpisov. Zaradi neizkušenosti in zato, ker je videl, da tudi izkušenejši delavci ravnajo enako, pa je to delno posledica neskrbnega ravnanja delodajalca. Čeprav je bilo ugotovljeno, da je ta sankcioniral nepravilno podiranje dreves, je obenem s premajhnim nadzorom tiho pristajal na nepravilno in zato hitrejše delo. Poleg že navedenih okoliščin je namreč pomembna tudi ugotovitev sodišča, da so bile norme in čas nastavljene tako, da je bila hkratna prisotnost sekača in traktorista otežena, tožniku in traktoristu pa je bilo izrecno rečeno, da se mudi, ker bodo drevesa v vegetaciji in je treba posekati pomlajence. Vse navedene okoliščine je Vrhovno sodišče upoštevalo in na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ v povezavi z drugim odstavkom 153. člena OZ odločilo, da je treba tožniku zaradi njegovega neskrbnega ravnanja prisoditi za 10% nižjo odškodnino.”

” Tožnik ni bil skrben do samega sebe. Skupaj z voznikom se je podal v nevarno avanturo, ki se je nato tudi tragično iztekla. Zavarovanec tožene stranke je pri tem prednjačil. Raven alkohola pri njem je bila že na mejnem prehodu 2,6 g/kg, v času nezgode celo prek 3 g/kg. Upravljal je z avtomobilom, ki je nevaren zato, ker se s svojo maso in ob večji hitrosti, ko gre nekaj narobe, lahko znajde s svojo gibalno količino v nepredvidljivem kavzalnem vrtincu. Ko pa je voznik opijanjen (kar je hkrati protipravno, krivdno ravnanje) v tej vzročni shemi rizike zgolj zvišuje. Bolj, ko je pijan, bolj jih zvišuje, bolj prevladujejo in kavzalni vrtinec je bolj in bolj smrtonosen. Tožnik je bil pri tem zviševanju rizika soudeležen ter je nanj pristajal.

Ker je šlo za njuno skupno pijančevanje, je mogoče po presoji Vrhovnega sodišča, oba vrednotna vzroka enakovredno umeriti na tehtnici. Glede na razloge v 47. točki te sodbe to narekuje, da bo ob pravilni uporabi 171. člena OZ tožnik upravičen do za polovico zmanjšane odškodnine ali povedano numerično, da znaša njegov soprispevek 50%.”

” Delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi za leta, ki sledijo letu, v katerem je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej za celotno obdobje priznanega delovnega razmerja, ki je kasneje prenehalo (v tem primeru s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi).”

” Ob tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede časa trajanja bivanja toženca v spornem objektu, in glede na naravo razmerja sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je med njima obstajalo trajno pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Tako pogodbeno razmerje se na podlagi 333. člena OZ lahko odpove, a ne ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevaje temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Pri presoji utemeljenosti oziroma učinkovitosti odpovedi torej ne gre prezreti uvodnih temeljnih načel obligacijskega prava, kot je na primer v reviziji izpostavljeno načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To sodoloča pojem neprimernega časa in od vsake stranke terja, da pri sklepanju pogodbenega razmerja s pravo mero in na ustrezen način upošteva tudi interese nasprotne stranke. Kot bi bilo nepravično, da lastnik nepremičnine ne bi nikakor mogel odpovedati pogodbenega razmerja, je lahko enako nepravična druga skrajnost, ko bi lastnik dovolil uporabo svoje nepremičnine drugi osebi “s figo v žepu”, z namenom, da bi ta investirala v nepremičnino, neposredno po vlaganjih pa bi odpovedal pogodbeno razmerje. Med tema krajiščema se nahaja vrsta vmesnih položajev, kamor sodi tudi obravnavani. Ni izključeno, da bi lahko nekatera kasnejša ravnanja strank (po sklenitvi dogovora) oziroma odnos med njima prestavili prvotno težišče razmerja, presojanega v luči načela vestnosti in poštenja.”

“Če je pes nevaren, mora njegov imetnik varstvo in nadzorstvo prilagoditi takim lastnostim psa in predvideti možne nevarne situacije, še posebej tiste, na katere kažejo pretekle izkušnje ali celo že pretekli škodni dogodki.

Tožnika kljub namestitvi opozorilne table in verigi, ki je segala 40 cm do mejne črte med dvoriščem in javno potjo, ob dejstvu, da sta vedela za agresivno naravo svojega psa ter da je bilo dvorišče odprto in z ničemer ločeno od poti, nista poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo nad svojim psom.”

“Osrednji očitek na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti, se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega (svojega) bivališča ni imela na razpolago. Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč.

Ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni podan, je Vrhovno sodišče presodilo, da toženka ni dedno nevredna.“

“Uveljavitev Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1).”

” Splet okoliščin, ki jih je sodišče druge stopnje presojalo le parcialno, kaže na to, da odločitev o ukinitvi delovnega mesta in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela. Vsaka od teh okoliščin zase in sama po sebi morda res ne vpliva na zakonitost odpovedi, povezane vse skupaj pa kažejo na navideznost razloga za odpoved.”

” Pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu. Pomembno je, ali je bila glede na intenzivnost zavez med delom in pogostost intervencij vpetost neformalnega dežurnega v delo ponoči, ob vikendih in praznikih, ko po izpovedi vseh prič količina in intenziteta dela ni bila enaka kot podnevi, takšna, da izraba odmora med delovnim časom ni bila mogoča.”

“Razveza zakonske zveze ni nujno pogoj za vložitev tožbe za vrnitev darila med zakoncema. V primerih, ko zakonec že vloži tožbo za razvezo zakonske zveze, kar kaže na nevzdržnost zakonske zveze (vsaj za tega zakonca), ni videti razumnega razloga, zakaj bi moral s tožbo za vrnitev darila čakati vse do pravnomočnosti odločbe o razvezi zakonske zveze. Posledica zahteve za razvezo zakonske zveze je izdaja odločbe o razvezi, nevzdržnost zakonske zveze pa ni več predmet kakšnega zahtevnega dokaznega postopka.”

” Kadar je zaradi nevarne dejavnosti podana objektivna odgovornost, gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih delodajalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil.

Glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka je bil v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom gozdarja sekača. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval enega najpomembnejših varnostnih predpisov. Zaradi neizkušenosti in zato, ker je videl, da tudi izkušenejši delavci ravnajo enako, pa je to delno posledica neskrbnega ravnanja delodajalca. Čeprav je bilo ugotovljeno, da je ta sankcioniral nepravilno podiranje dreves, je obenem s premajhnim nadzorom tiho pristajal na nepravilno in zato hitrejše delo. Poleg že navedenih okoliščin je namreč pomembna tudi ugotovitev sodišča, da so bile norme in čas nastavljene tako, da je bila hkratna prisotnost sekača in traktorista otežena, tožniku in traktoristu pa je bilo izrecno rečeno, da se mudi, ker bodo drevesa v vegetaciji in je treba posekati pomlajence. Vse navedene okoliščine je Vrhovno sodišče upoštevalo in na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ v povezavi z drugim odstavkom 153. člena OZ odločilo, da je treba tožniku zaradi njegovega neskrbnega ravnanja prisoditi za 10% nižjo odškodnino.”

” Tožnik ni bil skrben do samega sebe. Skupaj z voznikom se je podal v nevarno avanturo, ki se je nato tudi tragično iztekla. Zavarovanec tožene stranke je pri tem prednjačil. Raven alkohola pri njem je bila že na mejnem prehodu 2,6 g/kg, v času nezgode celo prek 3 g/kg. Upravljal je z avtomobilom, ki je nevaren zato, ker se s svojo maso in ob večji hitrosti, ko gre nekaj narobe, lahko znajde s svojo gibalno količino v nepredvidljivem kavzalnem vrtincu. Ko pa je voznik opijanjen (kar je hkrati protipravno, krivdno ravnanje) v tej vzročni shemi rizike zgolj zvišuje. Bolj, ko je pijan, bolj jih zvišuje, bolj prevladujejo in kavzalni vrtinec je bolj in bolj smrtonosen. Tožnik je bil pri tem zviševanju rizika soudeležen ter je nanj pristajal.

Ker je šlo za njuno skupno pijančevanje, je mogoče po presoji Vrhovnega sodišča, oba vrednotna vzroka enakovredno umeriti na tehtnici. Glede na razloge v 47. točki te sodbe to narekuje, da bo ob pravilni uporabi 171. člena OZ tožnik upravičen do za polovico zmanjšane odškodnine ali povedano numerično, da znaša njegov soprispevek 50%.”

” Delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi za leta, ki sledijo letu, v katerem je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej za celotno obdobje priznanega delovnega razmerja, ki je kasneje prenehalo (v tem primeru s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi).”

” Ob tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede časa trajanja bivanja toženca v spornem objektu, in glede na naravo razmerja sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je med njima obstajalo trajno pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Tako pogodbeno razmerje se na podlagi 333. člena OZ lahko odpove, a ne ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevaje temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Pri presoji utemeljenosti oziroma učinkovitosti odpovedi torej ne gre prezreti uvodnih temeljnih načel obligacijskega prava, kot je na primer v reviziji izpostavljeno načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To sodoloča pojem neprimernega časa in od vsake stranke terja, da pri sklepanju pogodbenega razmerja s pravo mero in na ustrezen način upošteva tudi interese nasprotne stranke. Kot bi bilo nepravično, da lastnik nepremičnine ne bi nikakor mogel odpovedati pogodbenega razmerja, je lahko enako nepravična druga skrajnost, ko bi lastnik dovolil uporabo svoje nepremičnine drugi osebi “s figo v žepu”, z namenom, da bi ta investirala v nepremičnino, neposredno po vlaganjih pa bi odpovedal pogodbeno razmerje. Med tema krajiščema se nahaja vrsta vmesnih položajev, kamor sodi tudi obravnavani. Ni izključeno, da bi lahko nekatera kasnejša ravnanja strank (po sklenitvi dogovora) oziroma odnos med njima prestavili prvotno težišče razmerja, presojanega v luči načela vestnosti in poštenja.”

“Če je pes nevaren, mora njegov imetnik varstvo in nadzorstvo prilagoditi takim lastnostim psa in predvideti možne nevarne situacije, še posebej tiste, na katere kažejo pretekle izkušnje ali celo že pretekli škodni dogodki.

Tožnika kljub namestitvi opozorilne table in verigi, ki je segala 40 cm do mejne črte med dvoriščem in javno potjo, ob dejstvu, da sta vedela za agresivno naravo svojega psa ter da je bilo dvorišče odprto in z ničemer ločeno od poti, nista poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo nad svojim psom.”

“Osrednji očitek na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti, se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega (svojega) bivališča ni imela na razpolago. Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč.

Ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni podan, je Vrhovno sodišče presodilo, da toženka ni dedno nevredna.“

“Uveljavitev Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1).”

” Splet okoliščin, ki jih je sodišče druge stopnje presojalo le parcialno, kaže na to, da odločitev o ukinitvi delovnega mesta in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela. Vsaka od teh okoliščin zase in sama po sebi morda res ne vpliva na zakonitost odpovedi, povezane vse skupaj pa kažejo na navideznost razloga za odpoved.”

” Pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu. Pomembno je, ali je bila glede na intenzivnost zavez med delom in pogostost intervencij vpetost neformalnega dežurnega v delo ponoči, ob vikendih in praznikih, ko po izpovedi vseh prič količina in intenziteta dela ni bila enaka kot podnevi, takšna, da izraba odmora med delovnim časom ni bila mogoča.”

“Razveza zakonske zveze ni nujno pogoj za vložitev tožbe za vrnitev darila med zakoncema. V primerih, ko zakonec že vloži tožbo za razvezo zakonske zveze, kar kaže na nevzdržnost zakonske zveze (vsaj za tega zakonca), ni videti razumnega razloga, zakaj bi moral s tožbo za vrnitev darila čakati vse do pravnomočnosti odločbe o razvezi zakonske zveze. Posledica zahteve za razvezo zakonske zveze je izdaja odločbe o razvezi, nevzdržnost zakonske zveze pa ni več predmet kakšnega zahtevnega dokaznega postopka.”

” Kadar je zaradi nevarne dejavnosti podana objektivna odgovornost, gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih delodajalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil.

Glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka je bil v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom gozdarja sekača. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval enega najpomembnejših varnostnih predpisov. Zaradi neizkušenosti in zato, ker je videl, da tudi izkušenejši delavci ravnajo enako, pa je to delno posledica neskrbnega ravnanja delodajalca. Čeprav je bilo ugotovljeno, da je ta sankcioniral nepravilno podiranje dreves, je obenem s premajhnim nadzorom tiho pristajal na nepravilno in zato hitrejše delo. Poleg že navedenih okoliščin je namreč pomembna tudi ugotovitev sodišča, da so bile norme in čas nastavljene tako, da je bila hkratna prisotnost sekača in traktorista otežena, tožniku in traktoristu pa je bilo izrecno rečeno, da se mudi, ker bodo drevesa v vegetaciji in je treba posekati pomlajence. Vse navedene okoliščine je Vrhovno sodišče upoštevalo in na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ v povezavi z drugim odstavkom 153. člena OZ odločilo, da je treba tožniku zaradi njegovega neskrbnega ravnanja prisoditi za 10% nižjo odškodnino.”

” Tožnik ni bil skrben do samega sebe. Skupaj z voznikom se je podal v nevarno avanturo, ki se je nato tudi tragično iztekla. Zavarovanec tožene stranke je pri tem prednjačil. Raven alkohola pri njem je bila že na mejnem prehodu 2,6 g/kg, v času nezgode celo prek 3 g/kg. Upravljal je z avtomobilom, ki je nevaren zato, ker se s svojo maso in ob večji hitrosti, ko gre nekaj narobe, lahko znajde s svojo gibalno količino v nepredvidljivem kavzalnem vrtincu. Ko pa je voznik opijanjen (kar je hkrati protipravno, krivdno ravnanje) v tej vzročni shemi rizike zgolj zvišuje. Bolj, ko je pijan, bolj jih zvišuje, bolj prevladujejo in kavzalni vrtinec je bolj in bolj smrtonosen. Tožnik je bil pri tem zviševanju rizika soudeležen ter je nanj pristajal.

Ker je šlo za njuno skupno pijančevanje, je mogoče po presoji Vrhovnega sodišča, oba vrednotna vzroka enakovredno umeriti na tehtnici. Glede na razloge v 47. točki te sodbe to narekuje, da bo ob pravilni uporabi 171. člena OZ tožnik upravičen do za polovico zmanjšane odškodnine ali povedano numerično, da znaša njegov soprispevek 50%.”

” Delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi za leta, ki sledijo letu, v katerem je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej za celotno obdobje priznanega delovnega razmerja, ki je kasneje prenehalo (v tem primeru s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi).”

” Ob tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede časa trajanja bivanja toženca v spornem objektu, in glede na naravo razmerja sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je med njima obstajalo trajno pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Tako pogodbeno razmerje se na podlagi 333. člena OZ lahko odpove, a ne ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevaje temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Pri presoji utemeljenosti oziroma učinkovitosti odpovedi torej ne gre prezreti uvodnih temeljnih načel obligacijskega prava, kot je na primer v reviziji izpostavljeno načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To sodoloča pojem neprimernega časa in od vsake stranke terja, da pri sklepanju pogodbenega razmerja s pravo mero in na ustrezen način upošteva tudi interese nasprotne stranke. Kot bi bilo nepravično, da lastnik nepremičnine ne bi nikakor mogel odpovedati pogodbenega razmerja, je lahko enako nepravična druga skrajnost, ko bi lastnik dovolil uporabo svoje nepremičnine drugi osebi “s figo v žepu”, z namenom, da bi ta investirala v nepremičnino, neposredno po vlaganjih pa bi odpovedal pogodbeno razmerje. Med tema krajiščema se nahaja vrsta vmesnih položajev, kamor sodi tudi obravnavani. Ni izključeno, da bi lahko nekatera kasnejša ravnanja strank (po sklenitvi dogovora) oziroma odnos med njima prestavili prvotno težišče razmerja, presojanega v luči načela vestnosti in poštenja.”

“Če je pes nevaren, mora njegov imetnik varstvo in nadzorstvo prilagoditi takim lastnostim psa in predvideti možne nevarne situacije, še posebej tiste, na katere kažejo pretekle izkušnje ali celo že pretekli škodni dogodki.

Tožnika kljub namestitvi opozorilne table in verigi, ki je segala 40 cm do mejne črte med dvoriščem in javno potjo, ob dejstvu, da sta vedela za agresivno naravo svojega psa ter da je bilo dvorišče odprto in z ničemer ločeno od poti, nista poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo nad svojim psom.”

“Osrednji očitek na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti, se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega (svojega) bivališča ni imela na razpolago. Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč.

Ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni podan, je Vrhovno sodišče presodilo, da toženka ni dedno nevredna.“

“Uveljavitev Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1).”

” Splet okoliščin, ki jih je sodišče druge stopnje presojalo le parcialno, kaže na to, da odločitev o ukinitvi delovnega mesta in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela. Vsaka od teh okoliščin zase in sama po sebi morda res ne vpliva na zakonitost odpovedi, povezane vse skupaj pa kažejo na navideznost razloga za odpoved.”

” Pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu. Pomembno je, ali je bila glede na intenzivnost zavez med delom in pogostost intervencij vpetost neformalnega dežurnega v delo ponoči, ob vikendih in praznikih, ko po izpovedi vseh prič količina in intenziteta dela ni bila enaka kot podnevi, takšna, da izraba odmora med delovnim časom ni bila mogoča.”

“Razveza zakonske zveze ni nujno pogoj za vložitev tožbe za vrnitev darila med zakoncema. V primerih, ko zakonec že vloži tožbo za razvezo zakonske zveze, kar kaže na nevzdržnost zakonske zveze (vsaj za tega zakonca), ni videti razumnega razloga, zakaj bi moral s tožbo za vrnitev darila čakati vse do pravnomočnosti odločbe o razvezi zakonske zveze. Posledica zahteve za razvezo zakonske zveze je izdaja odločbe o razvezi, nevzdržnost zakonske zveze pa ni več predmet kakšnega zahtevnega dokaznega postopka.”

” Kadar je zaradi nevarne dejavnosti podana objektivna odgovornost, gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih delodajalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil.

Glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka je bil v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom gozdarja sekača. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval enega najpomembnejših varnostnih predpisov. Zaradi neizkušenosti in zato, ker je videl, da tudi izkušenejši delavci ravnajo enako, pa je to delno posledica neskrbnega ravnanja delodajalca. Čeprav je bilo ugotovljeno, da je ta sankcioniral nepravilno podiranje dreves, je obenem s premajhnim nadzorom tiho pristajal na nepravilno in zato hitrejše delo. Poleg že navedenih okoliščin je namreč pomembna tudi ugotovitev sodišča, da so bile norme in čas nastavljene tako, da je bila hkratna prisotnost sekača in traktorista otežena, tožniku in traktoristu pa je bilo izrecno rečeno, da se mudi, ker bodo drevesa v vegetaciji in je treba posekati pomlajence. Vse navedene okoliščine je Vrhovno sodišče upoštevalo in na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ v povezavi z drugim odstavkom 153. člena OZ odločilo, da je treba tožniku zaradi njegovega neskrbnega ravnanja prisoditi za 10% nižjo odškodnino.”

” Tožnik ni bil skrben do samega sebe. Skupaj z voznikom se je podal v nevarno avanturo, ki se je nato tudi tragično iztekla. Zavarovanec tožene stranke je pri tem prednjačil. Raven alkohola pri njem je bila že na mejnem prehodu 2,6 g/kg, v času nezgode celo prek 3 g/kg. Upravljal je z avtomobilom, ki je nevaren zato, ker se s svojo maso in ob večji hitrosti, ko gre nekaj narobe, lahko znajde s svojo gibalno količino v nepredvidljivem kavzalnem vrtincu. Ko pa je voznik opijanjen (kar je hkrati protipravno, krivdno ravnanje) v tej vzročni shemi rizike zgolj zvišuje. Bolj, ko je pijan, bolj jih zvišuje, bolj prevladujejo in kavzalni vrtinec je bolj in bolj smrtonosen. Tožnik je bil pri tem zviševanju rizika soudeležen ter je nanj pristajal.

Ker je šlo za njuno skupno pijančevanje, je mogoče po presoji Vrhovnega sodišča, oba vrednotna vzroka enakovredno umeriti na tehtnici. Glede na razloge v 47. točki te sodbe to narekuje, da bo ob pravilni uporabi 171. člena OZ tožnik upravičen do za polovico zmanjšane odškodnine ali povedano numerično, da znaša njegov soprispevek 50%.”

” Delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi za leta, ki sledijo letu, v katerem je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej za celotno obdobje priznanega delovnega razmerja, ki je kasneje prenehalo (v tem primeru s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi).”

” Ob tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede časa trajanja bivanja toženca v spornem objektu, in glede na naravo razmerja sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je med njima obstajalo trajno pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Tako pogodbeno razmerje se na podlagi 333. člena OZ lahko odpove, a ne ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevaje temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Pri presoji utemeljenosti oziroma učinkovitosti odpovedi torej ne gre prezreti uvodnih temeljnih načel obligacijskega prava, kot je na primer v reviziji izpostavljeno načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To sodoloča pojem neprimernega časa in od vsake stranke terja, da pri sklepanju pogodbenega razmerja s pravo mero in na ustrezen način upošteva tudi interese nasprotne stranke. Kot bi bilo nepravično, da lastnik nepremičnine ne bi nikakor mogel odpovedati pogodbenega razmerja, je lahko enako nepravična druga skrajnost, ko bi lastnik dovolil uporabo svoje nepremičnine drugi osebi “s figo v žepu”, z namenom, da bi ta investirala v nepremičnino, neposredno po vlaganjih pa bi odpovedal pogodbeno razmerje. Med tema krajiščema se nahaja vrsta vmesnih položajev, kamor sodi tudi obravnavani. Ni izključeno, da bi lahko nekatera kasnejša ravnanja strank (po sklenitvi dogovora) oziroma odnos med njima prestavili prvotno težišče razmerja, presojanega v luči načela vestnosti in poštenja.”

“Če je pes nevaren, mora njegov imetnik varstvo in nadzorstvo prilagoditi takim lastnostim psa in predvideti možne nevarne situacije, še posebej tiste, na katere kažejo pretekle izkušnje ali celo že pretekli škodni dogodki.

Tožnika kljub namestitvi opozorilne table in verigi, ki je segala 40 cm do mejne črte med dvoriščem in javno potjo, ob dejstvu, da sta vedela za agresivno naravo svojega psa ter da je bilo dvorišče odprto in z ničemer ločeno od poti, nista poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo nad svojim psom.”

“Osrednji očitek na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti, se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega (svojega) bivališča ni imela na razpolago. Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč.

Ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni podan, je Vrhovno sodišče presodilo, da toženka ni dedno nevredna.“

“Uveljavitev Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1).”

” Splet okoliščin, ki jih je sodišče druge stopnje presojalo le parcialno, kaže na to, da odločitev o ukinitvi delovnega mesta in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela. Vsaka od teh okoliščin zase in sama po sebi morda res ne vpliva na zakonitost odpovedi, povezane vse skupaj pa kažejo na navideznost razloga za odpoved.”

” Pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu. Pomembno je, ali je bila glede na intenzivnost zavez med delom in pogostost intervencij vpetost neformalnega dežurnega v delo ponoči, ob vikendih in praznikih, ko po izpovedi vseh prič količina in intenziteta dela ni bila enaka kot podnevi, takšna, da izraba odmora med delovnim časom ni bila mogoča.”

“Razveza zakonske zveze ni nujno pogoj za vložitev tožbe za vrnitev darila med zakoncema. V primerih, ko zakonec že vloži tožbo za razvezo zakonske zveze, kar kaže na nevzdržnost zakonske zveze (vsaj za tega zakonca), ni videti razumnega razloga, zakaj bi moral s tožbo za vrnitev darila čakati vse do pravnomočnosti odločbe o razvezi zakonske zveze. Posledica zahteve za razvezo zakonske zveze je izdaja odločbe o razvezi, nevzdržnost zakonske zveze pa ni več predmet kakšnega zahtevnega dokaznega postopka.”